Pot št. 5: Romanje grešnih duš

28.03.2016 ob 08:53 | Matej Strelec

Ko je škofa Konrada V. doletela tragična smrt, ga je kmalu nasledil škof Filip. Nekega dne je škof Filip dobil vabilo na romanje grešnih duš. Ker ga je povabilo zelo navdušilo, se je odločil, da se ga udeleži.

Škof Filip je romarsko pot začel pri znani plezalni steni, kjer se je prepričal o trdnosti mestnega kamenja - prepričan je moral biti, da bo mesto, kateremu vlada obstalo na trdnih tleh, ko bo on odsoten. Na romanju je obiskal lepe kotičke svojega ozemlja, ki jih prej sploh ni poznal. Obiskal je majhno sosednjo deželo, od katere ga je pot peljala naprej proti prelepi beli cerkvici. Tam se je ustavil, se ozrl okoli sebe in zagledal čudovito pokrajino. Njegovo zamišljenost je prekinila misel, da mora dalje, da mora pomagati grešnim dušam. Romarska pot je nato vodila čez tlakovana tla in ga popeljala proti velikemu polju, kjer so ravno gnojili zemljo, da bi bila prst bolj rodovitna. Na sredi širne planjave je ob križu ponižno pokleknil in zmolil za vse grešne duše, da bi Bog našel usmiljenja zanje. Po končani molitvi se je odločil, da se bo odpočil kar v bližnjih krošnjah visokih smrek v vasi nedaleč od tam. Škof Filip se je po naporni poti ulegel na klopco, tam zaspal in počival vse do naslednjega jutra.