Pot št. 4: Na lov po severnih obronkih Selške doline

15.03.2016 ob 23:14 | Jernej Bernik

Vse je kazalo, da je škof Leopold žalostno končal v Sori zaradi svoje nepazljivosti, zato se Konrad V. ni prav dolgo obremenjeval z nepojasnjenimi okoliščinami polpretekle zgodovine. Škofja Loka mu je bila namreč že dolgo všeč in ob novem imenovanju za freisinškega škofa se mu je končno ponudila priložnost, da jo razišče. Sklenil je, da gre na lov.

Zgodaj zjutraj se je tistega dne odpravil do hleva, ki je stal ob izlivu Planice v Selščico. Zajahal je konja, vzel puško in svojega najljubšega lovskega psa. Podali so se navzgor ob levem bregu reke in naleteli na prekrasen kotiček, kjer je Selščica z dvojnim zavojem ustvarjala čudovite plaže in tolmun, nad katerim se je bočil skalnat pomol. »Poleti ponovno pridem sem in skočim s te skale v tolmun, prav gotovo!« si je obljubil. Pot je nadaljeval v isti smeri, nato pa pri starem mlinu zapustil breg reke in se povzpel kar po grebenu severnega roba Selške doline. Kmalu je zaslišal jelenov ruk. Pognal je konja in se zapodil za njim, vse do cerkvice sv. Križa, kjer je izgubil sled za njim. Na kratko si je oddahnil in se z občudovanjem zazrl navzdol na svojo Loko. A jelenov ruk mu ni pustil sanjariti in že je bil ponovno na konjskem hrbtu. Dirjal je naprej po slemenu grebena proti severu, najprej po travniku, nato v gozd in ko se je ponovno pot odprla na travnik, še preden je prispel do cerkvice sv. Gabrijela, jelena ni več bilo na spregled. Dvignil je pogled in opazil, da je na prav čudovitem kotičku, na sredi med tremi štori, tla so prav posebej mehka od resavja, na eni strani se je pogled razlegal na Sorško polje, na drugi strani pa na Selško dolino, nad katero je kraljevalo loško hribovje. Usedel se je na enega od štorov, pes se je usedel na drugega, konj je pasel travo in so se prepustili čudovitemu stvarstvu, ki jih je objemalo.